Zjutraj se nam ni mudilo nikamor, zato sva spala dolgo...Ko sva končno le vstala, sv se odpravila na skromen zajtrk v kafič zraven hotela. Zajtrk je seveda bil tipičen italijanski: dva kosa kuglofa in to je to. Zraven sva si vsaj lahko izbrala kaj bova pila. Po zajtrku sva se kar odpravila proti eni izmed nama najbližjih metro postaj-Reppublica.
Od tam sva se odpeljala proti postaji San Giovanni, kjer stoji katedrala sv. Janeza v Lateranu. Lateran je bil bivališče papežev vse do leta 1309, ko so se preselili v Avignon. V hodniku pred cerkvijo so na desni Sveta vrata, ki jih odprejo samo v jubilejnih letih. Notranjost bazilike, dolge 130 metrov, je razdeljena v pet ladij. Na levi strani trga stoji tudi manjša zgradba v kateri so Svete stopnice, po katerih naj bi se Jezus povzpel v Pilatovo hišo. Midva sva jih žal spregledala...V bazili sva dobila in kupila knjigo o Rimu ("Rim, od začetkov do naših dni, in Vatikan") v slovenščini(!).
Po nasvetu iz knjige sva se potem podala proti baziliki sv. Petra v verigah, ki stoji tik ob postaji metroja Cavour. V cerkvi hranijo verige s katerimi je kralj Herod vklenil sv. Petra. Ena izmed glavnih znamenitosti bazilike je tudi Michelangelov Mojzes.
V bližini Pantheona je tudi Piazza Navona, ki stoji na mestu starega Domicijanovega stadiona, ki je lahko sprejel 30.000 gledalcev. Na trgu so 3 fontane: na sredini Fontana Rek (na njej sedijo štirje kipi, ki predstavljajo Nil, Ganges, Donavo in Rio del Plata) in še dve stranski fontani: na južni strani Fontana del Moro, na severni pa Fontana dei Calderari.
Malo pred četrto popoldan sva se odpravila nazaj na metro do najinega hostla, ker sva se odločila, da kot nogometna navdušenca, greva na tekmo Lazia proti Cagliariju. Seveda so eni bili še zaspani (pa ne jaz), zato sva proti stadionu krenila ob pol sedmih. Še prej sva na recepciji vprašala kako se do stadiona sploh pride. Receptorka nas je z metrojem napotila do postaje Flaminio in naprej s tramvajem številka 2. Ko sva prišla z metrojem, pred postajo nisva videla nobenega tramvaja, zato sva na avtobus sledila enemu, ki je bil oblečen v Laziov dres. Z avtobusom smo se vozili dolgo, ko smo srečali še nekaj navijačev in ko so ti zapustili avtobus sva šla za njimi. Namenila sva se proti stadionu, ki je od postaje kar precej oddaljen. Ko sva prišla do stadiona, tam niso prodajali kart in varnostnik nas je napotil do Lazio point. Spet sva morala nazaj čez Tibero, do postaje. Tam sva v vse trafike šla povpraševat, če prodajajo karte za tekmo ali če vedo kje jih prodajajo, vendar se nobenemu niti sanjalo ni, kje je ta Lazio point...Končno sva naletela na gospoda, ki nam je povedal kako do točke prispeti, še preden sva ga sploh vprašala. Po mučnem iskanju sva nazadnje le dobila Lazio point, ki stoji na zabačeni lokaciji v zakotni ulici. Tan sva srečala še enega Srba, ki nam je svetoval za sedeže in končno sva prišla do tako iskanih kart za tekmo. Karte stanejo 15€ po osebi. Spet sva se napotila nazaj čez Tibero do Stadio Olimpico. Ker je do tekme bilo še nekaj časa, sva se pred stadionom ustavila na klobasi...Počasi se je že bližal začetek tekme, zato sva šla na stadion. Od prve kontrole kart do stadion je treba hoditi vsaj 200 m. Najin sektor je bil vsaj blizu, tako da ni bilo potrebno obkrožiti celega stadiona. Dospela sva do vhoda na najin sektor in se povzpela po stopnicah. Na vrhu se odpre fascinanten pogled prek stadiona, ki sprejme 86,000 gledalcev. Nogometaši so se že ogrevali. Tekam se je začela in Lazievi navijači so naredili glasno vzdušje. Končni rezultat je bil 0-1 (49' Matri). Razmere v klubu niso rožnate, navijači so izžvižgali tudi lastne nogometaše.
Po tekmi sva se odpravila nazaj v hostel in spat.